Ultra Trail Vipava Valley 11.05.-13.05.2019
- Tekaška skupina Vegan.si
- May 15, 2019
- 6 min read
Projekt Tek za živali – Ultra trail Vipavska dolina je uspešno zaključen. Bil je en zeloooo dolg dan, kar najdaljši do zdaj. Tale zapis bo pa sigurno krajši, nič bat. Grem kar k stvari, zakaj in kako.
Gibanje mi je že zadnjih nekaj let osnova in vsakdan, gonilo za vse v življenju. Zato nekih posebnih priprav nisem imel, to je že vse v glavi. Tek sem posvetil tudi živalim, saj si tako kot mi želijo svobodo življenja in gibanja, katero pravico smo odvzeli preogromno živalim, zaradi naših razvad in užitkov.
Za projekt sem se odločil že lansko leto na Slovenski planinski poti, ravno nekje okoli Trnovskega gozda. Takrat sem že razmišljal, kaj bo naslednji večji podvig. Še isti dan, ko so se odprle prijave sem bil na seznamu in poravnal štartnino. 105 kilometrov in nekje 5000 višinskih metrov, s štartom v Ajdovščini preko Trnovskega gozda, Vipavskih Brd ter krogom čez Nanos do finiša v Vipavi. Kmalu sem po nekem, jaz temu pravim nenaključju, spoznal svojo sestrično Lejo. Še zdaj ne veva točno iz katerega sorodstva sva. Ravno pred tem je opravila s 100 kilometrsko razdaljo na Dalmacija ultra trail. Vedno sem si želel imeti nekoga v družini s katerim bi lahko skupaj počel te stvari. Največ pa mi pomeni njena podpora. Seveda greva skupaj v Vipavo. Jaz bom tekel, ona me bo spremljala.
Popoldne sva se najprej zapeljala v Ajdovščino, na štart 100 miljske razdalje, zaželeti srečno pot prijateljem.
Nato pa hitro v Vipavo po štartno številko in pripravit opremo za celoten dan pred mano. Nekaj hrane in opreme sem pustil za Preserje na polovici proge. Srečanje s prijatelji in znanci v Vipavi, klepetamo in želimo uspešne notranje boje. Čas je mineval hitro in kmalu smo se skupaj z Matjažem, ki se je prav tako odločil pridružiti avanturi, odpravili na štart v Ajdovščino. Energija je naraščala z vsakim trenutkom in z odštevanjem v Latinščini pod grajskim obzidjem Castra, smo se točno ob polnoči zapodili v dan oz. noč pred nami.
Tres, duo, unus, start! Iz mesta smo najprej tekli po cesti, ki se je kmalu zamenjala za gozdno potko do izvira Hublja, nato pa proti vzponu na Podrto goro, ki je zelo prijal. Nadaljevalii smo po Robu z razgledom na osvetljeno Ajdovščino, luna nam je še malo svetila. Pot do Otlice (12 km) je minila izjemno hitro, tukaj smo bili še kar na kupu. Na okrepčevalnici hitro nekaj spijemo in pojemo pa že tečemo proti Predmeji. Na tem odseku je kar veliko zajebanih kratkih in strmih skalnatih spustov, potrebna je bila popolna koncentracija, kar je sredi noči veliko težje. Na vzponu proti Malem Golaku mi je postalo neznansko slabo, pa noge so me pekle za znoret. Verjetno je bil to najtežji del poti, saj smo šele dobro začeli pa so že bile težave. Rekel sem si, zdrži ta klanec, bo že potem lažje. Sprejel sem bolečino in nadaljeval v solidnem tempu do najvišje točke proge. Spet smo leteli dol po skalnatem terenu, da se ubiješ. Na drugi okrepčevalnici pri Iztokovi koči pod Golaki (23 km) so glasno navijali za nas, kot da bomo pravkar finiširali. In to ob 4:20 uri. Medtem ko mi v lonček naliva čaj, me tip sprašuje, »Ma kej greš res do konca?«, takrat mi zašpila v glavi, »Ja itak!«. Matjažu rečem naj gre v svojem tempu naprej.
Seveda še iskrena hvala prostovoljcem, ki se tako nesebično potrudijo za vsakega posebaj. Pičimo! Do Čavna tečeva skupaj z Anito, mimogrede pobereva še Adija. Na robu Male gore nas pričaka čudovit sončni vzhod, moral sem se ustavit za trenutek, saj je bilo prelepo. Tukaj prvič ostanem sam. Pri Koči na Mali gori (32 km) kar tulijo sirene, govedina špila na polno, žur in pol. Jabolka so pasala, pa izotonik, res je bila sparina že cel čas. Na Kucelj pridemo z Adijem in Žigo X, se kar vsi strinjamo, »res je lepa ta Vipavska dolina«.
Sledi najlepši del poti, Srednječavenska do cerkve nad Vitovljami. Ptički so peli, ozka potka obdana z zelenjem in skalovjem. Noro! Noge so šle kar same od sebe, sem že pozabil, da me kaj boli. Na Vitovljah (41 km) zajtrk in potem lagan spust v dolino. Ob tej priliki pokličem Robija, da jim želim uspešen Tek trojk (Tek za živali) v Ljubljani. Ene 3x je za prečkat potok pred vasjo Črniče. In to neko silno akrobatsko skakanje po spolzkih skalah, sicer si takoj v vodi. Teren je postajal tehnično lažji, tekli smo malo po cesti, malo čez vinograde na Preserje (54 km). Na postojanki me je pričakala Leja, sendvič je sedel, kot še nikoli. Še dežne hlače vzamem za plohe in pičim naprej. S Špancem sva zalutala v neko robido, a kmalu našla pravo pot naprej. Ravnine je bilo zame čist preveč, sem pa zato bolj užival v razgledih. Mini vzpon na Ostri vrh in potem spust v vas Gaberje ter Erzelj (65 km). Ura je bila ravno okoli 1 popoldne, neprespanost in vročina mi je nabijala v glavo, da sem bil kar malo blesav. Na postojanki si naštimam muziko, Sabaton in Equilibrium, sem kar poletel proti Štjaku. Strm klanec mi je prav ugajal in totalno determiniran sem tekel do gasilskega doma (74 km) s pogledom na velikana na drugi strani doline. Minutka in že grem naprej, malo spusta potem pa neka ultra strmina do cerkve Svetega Socerba. Tekač na 100 milj me vpraša, če bo šlo, ja ja.
Na okrepčevalnici naju lepo pozdravijo, energija top, ponudijo še celo pivo, ki sem ga moral odkloniti. Samo gas v dolino. Kličem Lejo in Robija, pa Miha, da se počutim odlično in da kar leti v Podnanos. Na postojanki (81 km) me pozdravita Matjaževa starša skupaj s psičko Lejlo. Matjaž je že na Pleši, super! Lejo in Robija nikjer ne vidim in grem kar naprej proti Nanosu. Zdaj gre do konca! Začetek vzpona malo težji, a so se noge kaj hitro spet navadile klanca. Dohiti me Madžar Gabor in greva skupaj proti Pleši. Kar dobro nama gre, vmes se pogovarjava, da gre čas hitreje mimo in že sva pri lovski koči. Kmalu sva bila na odprtem, vršnem grebenu proti vrhu. Izgleda zelo položno in blizu, ampak kar ni konca, ne kraja. Pa še deževati je začelo. 20 do 8h sva končno prispela na Plešo (91 km), kjer me je pričakal Mih. Prav vsa oblačila, ki sem jih nosil cel dan spravim nase. Mih mi spakira nahrbtnik, pa toči čaj in colo. Tako sem rabil razmišljati le še o cilju, ki se je zdel tako blizu, a hkrati zelo daleč. Hvala prostovoljkoma, ki sta nama ponujali vse mogoče. Po cesti nama za silo steče, on potegne naprej. Mihu se zahvalim za pomoč in da me je prišel podpreti na zadnjem delu poti. Do Abrama ni bilo daleč, še kakih 6 kilometrov, a dan je počasi tonil v drugo noč. Vse je postajalo mirno, le poslušanje dežnih kapelj sredi širjav Nanosa. Deževalo je vedno bolj, čeprav nekega naliva vseeno ni bilo. Pri Abramu se sploh ustavil nisem, samo še cilj sem imel pred očmi. Tukaj se je vlekla pot v neskončnost. Zdelo se mi je, kot da ne grem nikamor, saj je bila okolica stalno ista, vsakih 100 metrov bliščanje zastavic ob poti. Končno sem bil pri kapelici, kar pa je pomenilo začetek tehničnega spolzkega spusta v Vipavo. Grem kar v izi, do konca bom prišel. Tukaj nekje mi je baje zaštekal GPS sledilec, zato so se prijatelji že bali, da sem kje obstal, kot sem kasneje izvedel v cilju. Hodil sem in hodil, a Vipave še kar nisem zagledal pod seboj. Sčasoma sem bil pri starem gradu in cilj je bil že zelo blizu. Kar solze so mi pritekle. Bil sem že na cesti, slišal sem prireditveni prostor in odtekel zadnje metre do finiša svoje prve 100ke. Jaaaaaa, ratalo je! Po 23 urah in nekaj minutah sem uspel preteči in prehoditi to težko traso. In cel dan sem izkoristil za to, kar najraje počnem. V cilju me še fotknejo, »Čestitam za zmago, Leja te čaka v dvorani«. Kako sem bil vesel prijateljev v cilju, Leja, Robi, Matjaž in Tešky. Vse skupaj sem le nekako na pol dojemal. Še zdaj ko to pišem me preplavlajo čustva in doživetja tega dne. Ali se bom še kdaj podal na kakšno tako noro avanturo? Ne rabim niti pomisliti.
In še nekaj malenkosti, s katerimi sem vse skupaj lajže izpeljal: - Progo sem razdelil na koščke oz. odseke: okrepčevalnice, vasice, vrhovi, neka točka vsakih 5, 8, 10… kilometrov. Tako sem imel pred seboj manjše vmesne cilje, s katerimi sem povezal celoto - V glavi je bil vedno prisoten uspeh, dvomov nisem spustil vase - Užival sem na poti, v razgledih, poslušanje zvokov, opazovanje okolice, občutkih sreče pri gibanju v naravi - Energija prisotnih, navijanje prijateljev, domačinov, prostovoljcev, podpiranje med seboj - Sprejel sem bolečino in nelagodje ter s tem rastel - Šel sem svoj tempo - Imel sem svoj zakaj
Hvala organizatorjem, vsem prostovoljcem za oskrbovanje in navijanje ob progi, vsem sotrpinom s katerimi smo borbali kilometre in višinske metre, moji podporni ekipi in prijateljem ter hvala tebi, ker si prebral ta zapis do konca in z mano podoživel avanturo. To je
nekako to, lahko bi sicer pisal kar v nedogled, marsikaj sem tule izpustil. Tako da, če imaš kakšno vprašanje glede bilo česa, napopaj komentar, bom z veseljem odgovoril.
Se vidimo kje na poti, and don't forget, Go Vegan.
Za Tekaško skupino Vegan.si Rok Forstnerič
Comments