Ultra trail Hungary & Budimpešta 8.-10.6.2019
- Tekaška skupina Vegan.si
- Jun 15, 2019
- 3 min read
Updated: Jun 19, 2019
Po zelo uspešnem Ultra trailu Vipavske doline sva se mesec kasneje z Lejo odpravila na novo avanturo. Vlogi sva sedaj zamenjala, torej ona teče, jaz pridem za spremstvo. Zadnji dnevi so bili negotovi ali sploh gremo, a z nekaj dobre spodbude je dalo Leji zagon, da se poda na 84 kilometrsko pot in da z njo uspešno opravimo. Obenem pa seveda naredimo še en trip.
V soboto popoldne grem na vlak proti Mariboru, od Hoč se še malo sprehodim do Leje. Napakirava stvari v avto, pivo za v cilj in greva. V Mariboru pobereva še njeno prijateljico Jasmino in pičimo. Ultra trail Hungary, here we go! Cesta se kar vleče, samo polje, vedno isto. Monotonost prebije kratek postanek v Siofoku pri Balatonu ravno za sončni zahod. Prvič na Balatonu, čeprav sem se enkrat že peljal mimo, ko sem šel na koncert Black Sabbath v Budimpešto. Kmalu se že peljemo skozi glavno mesto, nenormalno osvetljeni mostovi ter impozanten parlament v lučkah deluje prav spektakularno. A za ogled mesta pride čas jutri. Še kakšnih 20 kilometrov vožnje na sever do mesteca Szentendre. Majhen lep kraj ob Donavi, omejen za promet, tlakovane ulice, nizke hiške. Na ulicah srečamo le tekače, ki čakajo na svoj štart. Dvig številke pa je že prva preizkušnja, saj ni nič označeno, zemljevid na njihovi strani nam ne pomaga, tekači so pa bolj kot ne Madžari, ki ne znajo kaj dosti angleško. Po nekaj časa sprehajanja po ulicah le najdemo šolo, kjer se dvigne štartno številko. Poleg pa zahtevajo še 5000 forintov, kot kavcijo za čip. Catch pa je, da je potrebno imeti točen bankovec, petkrat po tisoč za boga ne bodo sprejeli. Tako smo primorani iti do stojnic, da zmenajo denar. Še dobro da EXPO deluje do take pozne ure, sicer bi lahko imeli precej več problemov. Ob preverjanju osebnega dokumenta Leje v registru ne najdejo in jo vprašajo, »Is your name Izkaznica?«. Okej, nekako nam uspe dvignit številko ter gremo še v sosednjo stavbo, kjer Leja odda vrečko za tranzicijo, ki pa bo že na 35. kilometru. Leja se spomne, da je po pomoti spakirala telefon v vrečko in ga gre nemudoma iskat. Na koncu to privede do tega, da organizatorji vrečke sploh niso poslali na tranzicijo. Začetek ne preveč obetaven, naj bo vsaj proga dobro označena. Mimogrede grem pogledat štart 112 kilometrske razdalje ob polnoči. Pri avtu Leja spakira še nahrbtnik, 0,7L kave v mehu je obvezna oprema, povečerjamo in se odpravimo do štartne cone. Vsakemu posebej pregledajo obvezno opremo (vsaj nekaj naredijo dobro).
Seveda še objemčki in srečno na poti preden se točno ob 2. uri zapodijo v noč. Z Jasmino imava luksuz hotel, ki se mu reče pritljažnik od avta. Podreva zice, naštimava blazine in zaspiva kot top do 9. ure. Med zajtrkovanjem pogledava kako ji gre in ugotoviva, da je že preko polovice proge. Ta čas se odpraviva v Budimpešto, si ogledat to prelepo mesto. Vmes ugotovljava, da Madžari vrtijo kar dobro muziko na radiu, a njihov jezik je katastrofalen, tako je bolje po vsakem komadu zamenjati postajo. Parkirava pod gradom in se takoj odpraviva po hribu navzgor. Za obzidjem si ogledava meni eno najljubših cerkva, Fisherman bastion, grajski vrt, palače, kipe itd.
Nato si greva ogledat Citadelo, kip svobode opaziš že na daleč. Zelo naju privlačijo vsi te detajli na stavbah, kako so to vse gradili, ne pa novodobna arhitektura. Vmes stalno gledava kje in kako bi splezala zidove in potegnila linije. S hriba je lep razgled na celo mesto. Čas za kosilo v veganski restavraciji Napfeynes, kjer se v centru mesta za 15€ res najeva, z okusno hrano. Ona je varianto Thai curryja, jaz pa namenoma neko tradicionalno jed, Seitan roast
ala Brasov. Malo naju preganja čas, saj bo Leja nepričakovano hitro v cilju. Še sama ne moreva verjeti kako leti. Sprehodiva se še ob reki in preko glavnega mostu do avta. Vmes občudujeva še ta neverjetni parlament, meni skoraj najlepša stavba na svetu. Pa sva spet nazaj v Szentendre, kjer dogaja na polno, napram večeru prej. Polno turistov, zjutraj pa je bil štart še 50 in 30 kilometrskega traila, na slednjem je slavila naša vrhunska tekačica Ana Čufer, katero rahlo presenetim, kaj za vraga delam tukaj.
V spodnjem videu si lahko pogledate Anin zmagoviti prihod v cilj:
Leja pa pripiči tako hitro, da jo v cilju celo zgrešim za minuto ali dve. Po 13 urah in 54 minutah v cilju 84 kilmetrske preizkušnje, noro! Evo, maš to k nč, gremo na pir zdej! Popoldne si vzamemo na izi ob reki in počakamo še na podelitev. Nato pa se odpravimo na dolgo pot proti domu in tako zaključimo še eno prelepo avanturo.
Hvala za branje, vidimo se tam zunaj!
Za Tekaško ekipo Vegan. si Rok Forstnerič
izvirni zapis:
Comments